Avgust 30

“Young guns freeski camp” Folgefonn (NOR) 2010 (kot ga je doživel Husak)

Objavil Aleš
Spada v Kempi | Comments Off on “Young guns freeski camp” Folgefonn (NOR) 2010 (kot ga je doživel Husak)

Ponovno na cesti. Spomini na pravkar preživeti teden na nizozemskem so še sveži (za razliko od moje sopotnice) in neurejeni (kot moja sopotnica). Vendar ravnice Spodnje Saške ne ponujajo ugodnih pogojev za kontemplacijo, saj se temperatura že okoli desetih bliža tridesetim, moja slutnja, da bo ob treh popoldne še bolj vroče, pa se ob treh popoldne izkaže za utemeljeno. Preko betonske avtocestne ograje za kratek čas uzremo hamburška pristaniška dvigala in kopice raznobarvnih kontejnerjev, potem pa nas pogoltne nekakšen zadušljiv tunel. Na postajališču si privoščim Langnese Calippo Erdbeere, potem pa Nini, katera je v Kekcu, pomaham v slovo, saj greva z Nikoldo pobrat B-doga v Flensburg na štacjon. Moj pogled skozi retrovizor je že sedaj omejen, saj je zadnja klop založena z ropotijo, tako da lahko le ugibam kam bomo dali Bevšterja in ves njegov gear. Toda ta most bomo prečkali, ko pridemo do njega.

In smo tudi ga. Tako smo z zadnjim delom avta milimetre nad asfaltom zapustili to najsevernejše mesto Nemčije ravno v času, ko so lokalci proslavljali preboj v polfinale nogometnega SP. Sledila je prijetna vožnja preko valečih se danskih polj, zasajenih z žitom in veternimi elektrarnami. Ob sončnem zahodu smo parkirali na peščeni plaži v Histhalsu, povsem na severu Danske, »the asshole of Denmark«, ko te kraje imenujejo Danci. Z Beštrom sva za popoln zaključek dneva namočila riti v jutlandskem morju.

            Naslednji dan nas je pričakal na trajetu, ki je zgodba zase, toda zasenčila ga je  grandioznost dežele, v kateri smo pristali. Norveška je lepa. Ful! V bistvu jo sestavljajo skale in voda. V prostorčkih vmes pa se za obstoj borijo rastline. Vendar so ti trije elementi kombinirani na način, ki bi ga lahko opisal kot »najboljši možen«. Tako da tvorijo res spektakularno pokrajino.

            Potovanje po Norveški smo začeli na jugu, v Kristiansandu. Dan je bil jasen in čist. Cesta nas je vodila skozi pokrajino, prekrito z borovimi gozdovi. Za vsakim ovinkom nas je pričakalo novo jezero, modro nebo se je odsevalo na gladini, na bregovih pa so se izza zelene kamuflaže občasno prikazovale lesene hišice v živih barvah. Počasi smo se vzpenjali na planoto Telemark in okolica je postajala bolj pusta, obkrožale so nas ogromne neprekinjene zaplate gole skale, gozdove  je zamenjevalo nizko grmičevje, nebo je posivelo. Povsem na vrhu planote ni bilo nobenega drevesa več, cesta pa se je vila med jezeri, obdanimi z mahom in močvirnatimi šotastimi travniki, nad njimi pa so se dvigali vrhovi gora okoli katerih so se v kosmih vlekle meglice. Med mokrimi, črnimi skalami se je zadrževal umazan sneg. Po nekaj mlačno osvetljenih tunelih, vklesanih v živo skalo, smo se spustili proti rudarskemu mestu Odda, ki je leži na koncu enega od številnih rokavov fjorda Hardanger, tretjega največjega fjorda na svetu. Nadaljevali smo skozi nasade jabolk in češenj, ki jih gojijo v neposredno na robu fjorda. Zvečer smo bili v Herandu, majhni ribiški vasici v zalivčku, ki je bila naš dom naslednjih dest dni.

Hiša v kateri smo stanovali je bila zgrajena leta 1865, v celoti iz lesa, krita z velikimi ploščami iz kamna. Iz dvorišča se je odpiral pogled na fjord in nasprotni breg proti Bergnu. Pristanišče, obdano z nekaj ducat raznobarvnimi hišicami je bilo oddaljeno deset minut hoda, pot pa je držala mimo skale z vklesanimi 4000 let starimi risbami prvotnih prebivalcev in izjemno lepo urejenega igrišča za indoor nogomet. Kraj pa je premogel še eno trgovino in gostilno z odlično lokalno morsko hrano. Dva deci kozarec piva = 59 kron = 8 eur.

            In pa, seveda, ledenik Folgefonn. Da smo prišli do njega smo se najprej peljali ob obali fjorda do sosednjega kraja Jondal, potem pa po prizadeti, razsuti in nagrbančeni, skoraj 30 km dolgi enopasovni cestici, ki se mimo prepadov in slapov vije 1200 metrov visoko, da smo prišli prav na vznožje ledenika. Smučišče premore eno žičnico, ki jo vsako leto maja dobesedno odkopljejo iz snega, potem pa obratuje dokler nov sneg ne skopni in se prikaže svetlo moder ledeniški led. Smučišče je predvsem park, ki je dovolj velik in lepo urejen.

Na srečo je imela naša hišica tudi velik odprt kamin, ki nam je prišel prav za sušit opremo. Prva dva dni je namreč ves čas deževalo, tako da smo iz ledenika prišli premočeni kot maček v žaklju, tri dni za tem ko ga vržeš z mostu v reko. Tam sem torej bil, sredi poletja, na ledeniku na norveškem, poskušajoč ugotoviti v katero smer je »dol« ker  je bila megla tako gosta, da v neki točki nisem videl niti repov lastnih smuči. Čeprav, to je bilo najbrž zato ker sem bil obrnjen naprej. Uglavnem. Medtem ko je naprimer Cigi že užival na Jadranski obali in razmišljal ali bi Karlovačko ali Ožujsko, sem jaz stal na 10° Celzija in razmišljal, veter zabijajoč mi dež v faco, kako naj zaviham kapuco, da se mi voda ne bo več nabirala na notranji strani očal. Toda, na nekakšen sadomazo način sem prav užival. Počutil sem se kot Bear Grylls, kljubujoč elementom. Zato ker biti poleti na morju je tako očitno. Dolgočasno. To delajo vsi. Biti na norveškem, v najbolj bednem vremenu ejah, je pa kul.

            Že takoj po tem, ko je nehalo deževati so bili pogoji za trening odlični; vsak dan na novo pošejpan park in kucli ter sosmučarji v prijetnih, povsem zmernih količinah. Po parih dneh pa so smučišče uradno zaprli zaradi pomanjkanja snega, vendar je Aleš izposloval poseben deal, in so vsak dan prižgali vlečnico posebej za ASK Slammer. Tako smo imeli svoje privatno smučišče na ledeniku na norveškem. Fantastično!

            Posledično sta Žan (ki ga je sicer »živcirala« bolečina v hrbtu)  in Luka prišla v zavidljivo kuclaško formo. Manca se je vsak dan prebudila za kakšno urico ali dve, toliko da je skočila en 360 ali dva, Bešter pa je že tretji dan prerotiral superman frontflip in smo bili potem do konca tedna primorani poslušat njegovo jamranje in stokanje kako ga boli rama in da ne more igrat fuzbala in če mu lahko prosim namažem margarino na kruh in da je bolj ali manj pripravljen na smrt.

            Po smučanju smo igrali nogomet z lokalci in igra je, če sem brutalno iskren, bila  všeč celo meni, ki se mi fuzbal sicer zdi približno tako zanimiv kot majhen kup peska. Luka je ob žogi presentil z etuzijazmom, ki je presegal njegov siceršnji »plovem po vesolju« pristop do življenja. Ali pa smo viseli v pristanišču, bodisi na zastonj wifi-ju, bodisi na slacku. Brez da bi se želel poveličevati lahko rečem, da sem se skoraj edini kopal v fjordu. Voda je prijetno hladna in čisto malo slana ker je tako daleč od oceana. Zbližali smo se z kolegi Danci; Jannick je majhen kul tip, Gustav je velik kul tip, medtem ko je Klaus kul tip.

             Predvsem pa se je vreme začelo izboljševati. Vsak dan je bilo sonca malo več in na koncu smo bili nagrajeni z absolutno epskim, jasnim, čistim, svežim, toplim, sončnim dnevom brez oblačka, ko smo z ledenika uživali v dih jemajočih pogledih mimo črnih skalnatih vrhov gora, globokih zelenih dolin, do intenzivno temnomodrega fjorda dober kilometer pod nami in preko njega. Na ta račun smo pridobili tudi par res lepih fotk, za kar bodimo zahvaljeni Ani Nikolič.

In to ti je Norveška.  V bistvu precej dolgočasna, saj je cela dežela kot bi živel v najbol rovtarskih gorenjskih rovtah, ali pa naprimer v Brežicah. Razen, seveda iz vidika naravnih lepot. Po tej plati je osupljiva. Norvežanke naj bi bile lepe, vendar sam težko sodim, kajti to je držalo za natakrico v gostilnici, za tisto punco, ki je pobirala cestnino za na ledenik, pa toliko manj.               

            No, potem pa smo še zadnjič spakirali avte in se odpeljali domov. Kaj lahko povem za konec? Upam, da ne bo zvenelo preveč gej, če rečem da sem pristno srečen, ker sem šel in da se nemorem, da se nebi iskreno zahvalil Alešu ker mi je zadevo omogočil. Hvala, Aleš. In pa, vsem lahko priporočim, da grejo poleti v Kopenhagen in tam zvečer ven. Zelo dobro.

Objavljeno Ponedeljek, Avgust 30th, 2010 ob 09:50 v kategoriji Kempi.
Sledi prispevku prek RSS 2.0 objav.
Komentiranje in ping-anje ni mogoče.

Komentiranje ni mogoče.